Spletno mesto za učinkovitejše delovanje uporablja spletne piškotke. Preberi več o uporabi piškotkov
  • Predstavitev
  • Menopavza
  • Inkontinenca
  • Stres
  • Vnetje mehurja
  • Svetovanja
  • Dohodnina
  • 

    Inkontinenca

    VAJE ZA MIŠICE MEDENIČNEGA DNA

    mag. Darija Šćepanović, viš.fiziot.

    Univerzitetni klinični center Ljubljana

    Ginekološka klinika

    Mišice medeničnega dna ležijo na dnu medenice, zapirajo medenični izhod in potekajo od sramnice spredaj to trtice zadaj. Te mišice vzdržujejo pravilno lego medeničnih organov in sodelujejo pri zadrževanju urina in blata. Po drugi strani zagotavljajo podporo danki med iztrebljanjem blata in prispevajo k stabilnosti hrbtenice in medeničnega obroča. Mišice medeničnega dna so pomembne tudi za spolno doživljanje tako ženske kot njenega partnerja.

    Neredko se zgodi, da pride do nepravilnega delovanja mišic medeničnega dna. Zaradi nepravilnega delovanja se lahko pojavi uhajanje seča, vetrov ali celo blata iz črevesja. Pri ženskah lahko pride do spuščanja rodil in spremenjene lega medeničnih organov. Pri obeh spolih so pogoste tudi nepravilnosti polnjenja in praznjenja sečnega mehurja, zaprtje in/ali oteženo odvajanje blata, seksualne motnje in kronične bolečine v predelu medenice.

    Ker je optimalna funkcija mišic medeničnega dna vitalnega pomena, da se človek lahko socialno uveljavlja, živi polno življenje, se giblje in je telesno dejaven je pomembno, da skrbimo za kondicijo mišic medeničnega dna z rednim izvajanjem vaj za mišice medeničnega dna. Pri teh vajah hoteno krčimo in sproščamo mišice medeničnega dna. S tem lahko izboljšamo njihovo moč in vzdržljivost in tako pripomoremo k njihovemu pravilnemu delovanju. V preteklosti so te vaje imenovali Keglove vaje, po ameriškem ginekologu dr. Arnoldu Keglu, ki je leta 1948 prvi te vaje opisal. Danes jih imenujemo kar vaje za mišice medeničnega dna ali trening mišic medeničnega dna

    Vaje za mišice medeničnega dan niso priporočljive samo za zdravljenje, ampak se jih priporoča tudi kot preprečevanje posledic nepravilnega delovanja mišic medeničnega dna.

    Najpomembnejše pri teh vajah je, da krčite prave mišice in da je to krčenje pravilno. Predstavljajte si, da poskušate zaustaviti uhajanje vetrov iz črevesja in istočasno zaustaviti curek urina. Občutek je, kot da bi hoteli »stisniti in dvigniti«, zapreti in potegniti navzgor področje okoli zadnjika, nožnice in sečnice. To je stisk mišic medeničnega dna.

    Opozorilo!

    • Bodite pozorni, da predel medeničnega dna ne potiskate navzdol (kot pri iztrebljanju blata), namesto da bi področje okoli zadnjika, nožnice (pri ženskah) in sečnice potegnili navzgor.
    • Pomembno je, da pri stisku mišic medeničnega dna ne stiskate skupaj nog in zadnjice.
    • Pri pravilnem stisku mišic medeničnega dna ni vidnega gibanja medenice ali stegen.
    • Ob stisku mišic medeničnega dna ne zadržujte dihanja.
    • Ob stisku lahko čutite, da so se napele mišice na spodnjem delu trebuha, kar je povsem normalno.

    Ženske lahko preverite pravilnost krčenja tako, da vstavite palec v nožnico in tako občutite, ali krčite prave mišice ali pa namesto tega stiskate mišice nog, zadnjice in trebuha. Tiste, ki ste v spolnosti bolj sproščene, lahko preverite tudi tako, da prosite partnerja, naj vam pove, ali čuti stisk mišic medeničnega dna med spolnim odnosom.

    Ob pravilnem krčenju boste moški imeli občutek dviga mod oziroma se bodo moda med stiskom celo nekoliko dvignila.

    Če niste prepričani, da pravilno krčite mišice medeničnega dna ali razločno ne čutite »stiska in dviga« se posvetujte z ginekologom, urologom, strokovno usposobljenim fizioterapevtom ali medicinsko sestro.

    Program vadbe

    1. Stisnite mišice medeničnega dna kar se da močno in stisk zadržite kolikor dolgo lahko. Sprostite mišice in počivajte nekaj sekund (Slika 1). Koliko sekund ste lahko zadržali stisk? Če lahko, stisk zadržite 6- do 8 sekund, sicer pa toliko kolikor ste sposobni.
    2. Stisk mišic ponovite tolikokrat kolikor ste sposobni, največ 8- do 12-krat.

    Slika 1 Stik mišic medeničnega dna z zadrževanjem

    1. Čez nekaj časa je potrebno intenzivnost vadbe povečati. Prvih 5 ponovitev stiskov naredite tako kot prej, zadnjih pet ponovitev pa na način, da medtem, ko stisk zadržujete dodate še 3 do 4 maksimalne stiske z višjo hitrostjo (Slika 2).

    Slika 2 Stiki mišic medeničnega dna z višjo hitrostjo

    Rezultat vaj za mišice medeničnega dna ne pričakujte v kratkem času. Pomembno je, da jih izvajate, tudi če imate občutek, da ne pomagajo. Da bi pridobili moč in vzdržljivost mišic medeničnega dna, morate vaje izvajati 3 do-5-krat na dan, vsak dan. Če boste izvajali vaje po zgoraj opisanem postopek, morate opaziti izboljšanje v 3 do 5 mesecih.

    Da bi ohranili in vzdrževali to zmogljivost, pa je potrebno izvajati vaje vse življenje. Izvajanje vaj naj postane običajen del vsakdana kot je npr. umivanje zob.

    Za izvajanje vaj za mišice medeničnega dna si je potrebno vzeti čas, zato da je izvajanje vaj karseda pravilno. Poskušajte se popolnoma osredotočiti le na mišice medeničnega dna in poskušajte občutiti stisk kot tudi sprostitev mišic.

    Še nekaj nasvetov:

    • Vaje je priporočljivo izvajati v različnih položajih in sicer leže na hrbtu, sede, na vseh štirih in stoje.
    • Vaj ne smete izvajati med uriniranjem. Stiskanje mišic medeničnega dna med uriniranjem oz. prekinjanje curka urina lahko privede do zastajanja seča v sečnem mehurju in do vnetja.
    • Poleg redne dnevne vadbe je priporočljivo, da mišice medeničnega dna stisnete tudi, tik preden kihnete, zakašljate ali kaj dvignete, saj tako zmanjšate obremenitev na medenično dno.

    Laserska terapija pomlajevanja vezivnih tkiv nožnice in zdravljenje začetnih oblik stresne urinske inkontinence

    Sabina Senčar, dr. med., specialistka ginekologije in porodništva

    Laserska metoda je v medicini zdravljenja stresne urinske inkontinence najmlajša metoda, ki jo je omogočil razvoj tehnologije.

    Kaj pomeni stresna urinska inkontinenca?

    Uhajanje urina ali urinska inkontinenca je neprostovoljno in neželeno iztekanje urina. Urinska inkontinenca je tako socialni kot higienski problem. Mehanizmi, ki omogočajo zbiranje urina in preprečevanje nenadziranega odtekanja urina so zelo kompleksni. Glede na vzrok za moteno delovanje mehanizmov delimo urinsko inkontinenco na več tipov.

    Pri stresni urinski inkontonenci prevladuje nezadostnost v delovanju struktur medeničnega dna. Gre za mišično popuščanje kot tudi za popuščanje vezivno tkivnih struktur medenične prepone.

    Za stresno urinsko inkontinenco je značilno, da urin uhaja ob težjem fizičnem delu, skakanju, kašljanju, torej ob aktivnostih, ki povečujejo pritisk v trebuhu. Strukture medeničnega dna namreč niso zmožne zadržati povečanega pritiska na mehur.

    Koliko žensk se bo srečalo s težavami uhajanja urina?

    Ocenjujemo da 4%-14% mlajših žensk trpi zaradi stresne urinske inkontinence, v populaciji žensk, starejših od 60 let pa ima stresno urinsko inkontinenco kar 12%-35% žensk. Natančnejše številke so nemogoče, saj le 15% žensk starih 40 let ali več aktivno išče pomoč zdravnikov zaradi stresne urinske inkontinence. Ti podatki nam niso v ponos.

    Nekaterim rizičnim faktorjem za nastanek stresne urinske inkontinence se ženske ne moremo izogniti: nosečnost in porodi, menopavza, naravni procesi staranja, podedovana slabost vezivnih tkiv. Lahko pa pripomoremo k izboljšanju stanja z redno krepitvijo mišic medeničnega dna (Keglove vaje) in skrbi za optimalno telesno težo.

    Možnosti zdravljenja SUI

    Poznamo neinvazivne in invazivne (kirurške) metode zdravljenja SUI.

    Neinvazivne metode so namenjene predvsem zdravljenju na primarnem nivoju.

    Pomanjkljivost neinvazivnih metod zdravljenja je v nezadovoljivem zdravljenju osnovnega mehanizma, ki vodi do nastanka SUI, in sicer popuščanju podpornih struktur.

    Kirurške tehnike zdravljenja so namenjene podpori sečnice in mehurja. Ločimo dva kirurška pristopa za zdravljenje SUI: vaginalni in suprapubični. Z avtolognimi ali umetnimi materiali pri kirurških posegih učvrstimo sečnico in podpremo mehur. Pri vseh operacijah gre za dodatno oporo sečnici in mehurju, ki je ohlapna ali insuficientna vezivna tkiva ne nudijo več v zadostni meri.

    Mehur in sečnica se tesno prilega sprednji steni nožnice in zato je njuna anatomska lega soodvisna od čvrstosti vezivnih tkiv nožnice.

    Zmanjšana elastičnost vezivnih struktur nožnične stene je posledica genetske predispozicije, poškodbe povezane z nosečnostjo in porodom in procesa staranja. Zmanjšana elastičnost povzroči povešanje mehurja preko oslabljene sprednje stene nožnice. Tako povešanje mehurja ali cistokela spremeni anatomska razmerja med mehurjem in uretro in posledično funkcionalno slabša zapiralno funkcijo polnega mehurja.

    Preraztegnjenost vezivnih tkiv vpliva tudi na funkcijo mišic na medeničnem dnu. Preraztegnjenost onemogoča optimalno prekrivanje mišičnih vlaken, kar je nujen pogoj za njihovo optimalno delovanje.

    Kako deluje laserska metoda zdravljenja SUI

    Obstajajo dokazi, da imajo vezivna tkiva pri ženskah s stresno urinsko inkontinenco manj kolagenskih vlaken. Kolageni vezivnih tkiv so tudi strukturno spremenjeni. Vezivna tkiva, ki so namenjena opori organom na medeničnem dnu, ne zmorejo več nuditi ustrezne opore.  S kirurškimi in nekirurškimi metodami želimo ustvariti oporo vratu mehurja, z namenom ženske rešiti nehotenega uhajanja urina. Kirurške metode so bolj ali manj invazivne in niso vedno primerne za vsako žensko.

    Ravno invazivnost metod zdravljenja je verjetno vzrok, da mnogo žensk ne poišče pomoči ob začetnih znakih stresne urinske inkontinence.

    Laserska metoda zdravljenja je minimalno invazivna metoda. Okrevanje po posegu je kratko.

    Laser s termičnim efektom deluje na kolagenska vlakna tako, da jih remodulira in s tem vrne elastičnost vezivnim tkivom nožnice in vezivnih struktur medeničnega dna. Skrajšanje preraztegnjenih kolagenov za eno tretjino, dvigne sprednjo steno nožnice in izboljša zmerno do srednje težko stresno inkontinenco.

    Poseg ni primeren za hujše oblike stresne urinske inkontinence ali za zdravljenje zdrsa maternice.

    Po posegu svetujemo še naprej krepitev mišic medeničnega dna.

    S primernim pravočasnim zdravljenjem blažjih oblik stresne urinske inkontinence lahko preprečimo ali vsaj odložimo nastanek težjih oblik SUI.

    Kot pri vseh boleznih velja tudi za stresno uinsko inkontinenco pravilo, da je boljše preprečevanje kot zdravljenje. Zdravljenje blažjih oblik nehotenega uhajanja urina je bolj učinkovito od zdravljenja napredovalih oblik bolezni.

    Z razvojem tehnologije, bo v medicini izvedba tega pravila vedno bolj možna in resnična.

    PREKOMERNO aktivni sečni mehur

    Prekomerno aktivni sečni mehur je kronična bolezen, za katero je značilno močno tiščanje na vodo z inkontinenco (uhajanjem seča) ali brez nje ter povečana pogostnost mokrenj.

    Bolezen je zelo pogosta in prizadene tako moške kot ženske vseh starosti. Na podlagi evropskih raziskav so pogostnost bolezni med odraslo žensko in moško populacijo ocenili na 12 do 22 %.

    Z zdravljenjem je mogoče zmanjšati težave in s tem izboljšati kakovost življenja.

    Kakšne težave imajo bolniki s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem?

    Bolniki s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem občutijo nenadno in močno tiščanje na vodo, ki ga imenujemo nuja (urgenca). Eni tretjini teh bolnikov neposredno ob občutku nuje uhaja seč, ker ne pridejo pravočasno do stranišča. Mokrijo pogosto, osem- ali večkrat dnevno. Zaradi tiščanja na vodo se zbudijo dva- ali večkrat na noč.

    Kako vpliva prekomerno aktivni sečni mehur na bolnikovo kakovost življenja?

    Prekomerno aktivni sečni mehur vpliva na bolnikove vsakdanje dejavnosti. Bolniki se z boleznijo spopadajo na različne načine in razvijejo različne postopke, ki pa polagoma zmanjšujejo njihovo kakovost življenja. Bolniki zaradi strahu pred nehotenimi uhajanji seča, pogosteje hodijo na vodo, obremenjujejo se z iskanjem stranišč, pijejo manj tekočin, uporabljajo higienske vložke. Zaradi zaudarjanja po seču opustijo druženje in socialne dejavnosti, neradi opravljajo dela zunaj doma in se neradi srečujejo z neznanci. Ker ne dosegajo norme, imajo nižje dohodke. Takšnim bolnikom grozi izguba delovnega mesta. Nočna hoja na vodo povzroča kronično utrujenost, ker zbujanje moti nočni počitek.

    Normalno delovanje sečnega mehurja

    Sečni mehur je mišičast zbiralnik. Med pritekanjem seča iz obeh sečevodov se polni s sečem in širi volumen kot balon. S povečanjem količine seča (250 ml) občutimo tiščanje na vodo. Praznjenje sečnega mehurja lahko odložimo do primernega trenutka, vendar je največja prostornina sečnega mehurja okoli 500 ml. Polni sečni mehur se prazni tako, da se mišice sečnega mehurja usklajeno skrčijo. Sočasno se odpre vrat sečnega mehurja, sprostijo se zunanja zapiralka sečnice in mišice medeničnega dna. Zaradi zvišanega tlaka v sečnem mehurju, ki nastane zaradi krčenja mišic, odteče seč v enem curku. Sečni mehur je po mokrenju povsem prazen.

    Delovanje sečnega mehurja pri bolnikih s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem

    V zdravem sečnem mehurju med polnjenjem s sečem tlak v njem postopoma narašča, dokler nas ne začne tiščati na vodo. Pri prekomerno aktivnem sečnem mehurju se začnejo v fazi polnjenja že zaradi majhnih količin seča (50 do 100 ml) nenadzorovano krčiti njegove mišice. Bolnik občuti takšno krčenje kot hudo tiščanje na vodo, lahko celo kot bolečino. Eni tretjini bolnikov lahko obenem nehotno uhaja seč.

    Zakaj nastane prekomerno aktivni sečni mehur?

    Vzroki za nastanek prekomerno aktivnega sečnega mehurja niso znani. Podobne težave lahko povzročijo vnetje sečnega mehurja in okolnih tkiv ter druge bolezenske spremembe v predelu sečil (povečana prostata, kamni in tumorji v sečnem mehurju, predhodne operacije na tem mestu). Težave lahko povzročajo tudi zaprtje (težko odvajanje blata), sladkorna bolezen, čezmerno pitje kofeinskih napitkov in alkohola ter zdravila, ki povečajo in pospešijo izločanje seča.

    Kdaj naj bolnik s težavami prekomerno aktivnega sečnega mehurja obišče zdravnika?

    Bolnik naj ne odlaša s pregledom pri zdravniku. Zdravniško pomoč naj poišče takoj, ko bo zaznal, da mu nehotno uhaja seč, ali zasledil druge znake prekomerno aktivnega sečnega mehurja, ki ga ovirajo pri vsakdanjih dejavnostih. Vzrok za težave so lahko resna obolenja, kot so na primer vnetja ali rak. Da bo zdravnik postavil pravilno diagnozo, se bo z bolnikom pogovoril in ga telesno pregledal (moške tudi rektalno), ga napotil v laboratorij (pregled seča, krvi) in na ultrazvočno preiskavo trebuha in sečil. Če bo potrebno, bo naredil še cistoskopijo in urodinamične preiskave. Če bo ugotovil, da ima bolezen prekomerno aktivnega sečnega mehurja, se bo z bolnikom pogovoril in mu priporočil primerno zdravljenje.

    V nadaljevanju je opisanih nekaj zdravniških priporočil za bolnike s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem.

    Sprememba življenjskih navad

    Bolnik mora uravnavati pitje tekočine. Prevelika količina popite tekočine poveča težave prekomerno aktivnega sečnega mehurja. Premalo popite tekočine zgosti seč, ki draži mehur in povzroči pogosto mokrenje. Omejiti mora uživanje živil, ki dražijo mehur ali povečajo izločanje seča in tako poslabšajo stanje bolezni (pijače, ki vsebujejo kofein: kava, čaj, alkoholne in gazirane pijače, sladkor, začimbe, kislo sadje, čokolada). Prenehati mora kaditi. Priporočljivo je zmanjšanje prevelike telesne teže, ker masa trebuha pritiska na sečni mehur. Skrbeti mora za redno odvajanje blata. Bolnik mora zdravnika seznaniti z zdravili, ki jih že uživa, ker lahko ta vplivajo na delovanje sečnega mehurja.

    Vodenje dnevnika o mokrenju

    Dnevnik mokrenja pomaga spoznavati navade pitja in mokrenja ter je v pomoč pri urjenju sečnega mehurja. Bolnik vodi dnevnik tako, da v obrazec vpisuje podatke o pitju tekočine, normalnem izločanju ali uhajanju seča, občutenju nuje pred mokrenjem ali njegovim nenadzorovanim uhajanjem. Izločeno količino seča bolnik izmeri s primerno posodo (npr. z jogurtnim lončkom). Popito tekočino oceni (skodelica meri 150 ml, kozarec 200 ml, krožnik 300 ml). Čas dogodkov vpisuje v ustrezno razpredelnico.

    Urjenje sečnega mehurja

    Prekomerno aktivni sečni mehur se lahko krči tudi takrat, ko je v njem majhna količina seča. Bolnik mora prepoznati občutek nenadnega siljenja na vodo, ga zavreti in tako nadzirati sečni mehur. Bolnik naj ob nuji ne hiti na stranišče, ker se ob hitenju poviša tlak v trebuhu in predstave, povezano z nujo, pospešijo uhajanje seča. Bolnik naj se v tej neprijetni situaciji umiri. Če je mogoče, naj sede, se popolnoma sprosti, nekajkrat zapovrstjo stisne mišice medeničnega dna in tako umiri nujo, zavre krčenje sečnega mehurja in prepreči uhajanje seča. Potem, ko mu je to uspelo, gre lahko počasi na stranišče.

    Bolniki velikokrat praznijo sečni mehur, da bi ga ukanili in preprečili zelo neprijetni občutek nuje. Namen prevzgoje sečnega mehurja je postopoma podaljšati čas med uriniranji. Prevzgojo sečnega mehurja začnemo z razmakom med uriniranji, ki omogoča uspeh. Sečni mehur zjutraj, ko se zbudite, takoj izpraznite! Najprej urinirajte, denimo, vsako uro po urniku, ki ste si ga zapisali na kos papirja: tako ob 7 uri, 8 uri, 9 uri… Čim ste urinirali ob določenem času, to na urniku označite. Ob določeni uri morate iti na vodo ne glede na to, ali vas tišči. Prevzgoja sečnega mehurja mora omogočati vašo popolno kontrolo nad sečnim mehurjem. Kadar občutite neznosno siljenje na vodo, morda pet minut pred naslednjim uriniranjem, počakajte, tudi če pri tem uide nekaj urina v predlogo. Urinirajte po urniku ob naslednjem terminu. Kadar vam ves teden uspe kontrolirati sečni mehur, podaljšajte razmak med posameznimi uriniranji za 15 ali 30 minut. S prevzgojo sečnega mehurja skušajte doseči razmak treh ur med posameznimi uriniranji. Ponoči vaj ne delamo.

    Urjenje mišic medeničnega dna

    Bolnik mora prepoznati pravo skupino mišic medeničnega dna s prekinjanjem curka seča pri uriniranju ali s stiskanjem ritnih mišic s katerimi prepreči uhajanje plinov. Če se mu ne posreči prepoznati pravih mišic, ki jih mora z vajo ojačati, lahko pomaga zdravnik. Prst vstavi v nožnico ali zadnjično odprtino in naroči, naj bolnik stiska prst z mišicami medeničnega dna. Prepoznane mišice bolnik redno trenira v različnih položajih, sede, stoje, leže. Mišice medeničnega dna stisne, zadrži in šteje od 1 do 6, nakar mišice sprosti in spet šteje od 1 do 6. Vajo opravi vsaj petkrat dnevno, vsakič z desetimi ponovitvami.

    Za urjenje mišic medeničnega dna so lahko v pomoč ženskam vaginalni vložki in tudi zdravstvena gimnastika ob pomoči fizioterapevta. Z ojačenimi mišicami lahko bolnik zadrži urin in prepreči, da bi mu nekontrolirano ušel.

    Zdravljenje prekomerno aktivnega sečnega mehurja z zdravili

    Zdravila za zdravljenje prekomerno aktivnega sečnega mehurja se imenujejo antiholinergiki ali antimuskariniki. Bolnikove težave, kot so nuja, uhajanje seča, pogosto mokrenje podnevi in ponoči, je mogoče najhitreje in najučinkoviteje umiriti prav s temi zdravili. Zmanjšajo število inkontinenčnih dogodkov, nujnih ter dnevnih in nočnih mokrenj.

    Neželeni učinki zdravljenja z antiholinergiki in antimuskariniki

    Antimuskariniki so zdravila, ki ne delujejo le na mišice sečnega mehurja, ampak tudi na druge organe: žleze slinavke, črevo, očesno mišico. Zato ima bolnik med jemanjem teh zdravil lahko spremljajoče težave: suha usta, zaprtje, motnje vida, ki pa so največkrat zelo blage, ne potrebujejo dodatnih ukrepov in navadno izzvenijo v nekaj tednih zdravljenja.

    Avtor besedila: Jurij Leskovar, dr. med.,

    UKC Maribor, Klinika za kirurgijo, Oddelek za urologijo

    Urinska inkontinenca (uhajanje vode)

    Normalno delujoč mehur bi naj zdržal približno 400 do 500 ml tekočine. Ob normalnem vnosu tekočine v telo (1,5 do 2 litra v katerega se všteva tudi tekoča hrana na primer juha) bi se naj napolnil v 3 do 4 urah tako, da je normalno, da gremo v enem dnevu na stranišče 6 do 8 krat. Ob tem bi dodala, da ponoči ne hodimo na stranišče.Ljudje z urinsko inkontinenco lahko gredo na stranišče tudi na nekaj minut, saj jih na stranišče sili že majhna količina urina v mehurju, ki je ne morejo zadržati. Pri enem odvajanju je normalna količina okoli 300 ml urina. Urinska inkontinenca se opazi po vlažnem madežu na perilu, pogosti hoji na stranišče pa tudi, če nas pri delu s tekočo vodo sili na stranišče, in če nam voda uide ob kašljanju, močnem smehu, dvigovanju bremen ali pri hoji po stopnicah ali hribu navzdol.

    Po mojih več letnih izkušnjah dela (od 1999 leta) na področju urinske inkontinence se mi vedno znova porajajo vprašanja, zakaj ženske trpijo z urinsko inkontinenco in zakaj ne pristopijo k zdravljenju le te takoj, ko se pojavi? Zakaj se ob pojavu urinske inkontinence tolažijo z besedami: » Saj to še ni tak.«, pa tudi, zakaj prekinejo zdravljenje?

    Odgovor najdem le v tem, da je morebiti ne prepoznajo, morebiti ne vedo, da se jo da ozdraviti, lahko tudi zato, ker so bile s strani zdravnikov že zavrnjene pa nimajo poguma, da pomoč poiščejo še enkrat, lahko tudi, da pri zdravljenju prekmalu obupajo, saj zdravljenje urinske inkontinence ne sestoji samo iz operacije in zdravil, ampak je kompleksen proces zdravljenja pri katerem mora bolnica sama tudi intenzivno sodelovati in je lahko dolgo trajno.

    Sicer je že res, da je urinska inkontinenca bolezen, ki ne ogroža življenja, je pa zelo moteča, saj povzroča veliko socialno izolacijo. Ženske se zaradi sramu in občutka, da imajo vonj po seču, osamijo in umaknejo same vase. O njej preprosto ne govorijo z nikomer, tudi s prijatelji in partnerji ne, če pa, je to izjema in ne pravilo. Po mojih izkušnjah zdravniku zaupajo šele po več letih, saj se namreč pri nas oglašajo ženske, ki z urinsko inkontinenco tiho trpijo 20 in več let. Pomoč tako poiščejo, ko težave postanejo izjemno hude, kar je zaskrbljujoče in menim, da bi bilo prav, da bi si vsaka, ki se sooča s to težavo, postavila vprašanje: » V kakšnem stanju želim biti čez 10, 20 ali več let? «, saj so namreč tudi podatki Mednarodnega združenja za inkontinenco alarmantni in govorijo, da kar 70 odstotkov žensk nikoli ne pristopi k zdravljenju.

    Po svojih izkušnjah pa menim, da moški o tej težavi spregovorijo prej kot ženske in se o njej tudi bolj odprto pogovarjajo. Osveščena družina in družba lahko žensko spodbudita, da pristopi k zdravljenju urinske inkontinence takoj, ko se le ta pojavi in jo pri zdravljenju, moralno podpirata, da doseže želen cilj.

    Pogost vzrok za nastanek urinske inkontinence je neutrjenost mišic medeničnega dna. V perimenopavzalnem obdobju, ki se začne okoli 40. leta, pa tudi nižanje količine estrogena v telesu, kateri pomembno vpliva na trdnost mišic medeničnega dna. Velikokrat je vzrok za nastanek urinske inkontinence tudi neznan, posebej pri ženskah, ki še niso rodile.

    Če Keglove vaje začnemo delati že v mladosti, z njimi preprečujemo nastanek inkontinence, saj veljajo kot preventiva, hkrati pa so konservativna metoda zdravljenja, zato ženskam priporočam, da k izvajanju le teh pristopijo takoj. Priporoča se tudi izvajanje Pilatesa, ki ima v vadbo vključene elemente za utrjevanje mišic medeničnega dna. Žal pa ženske vse prepogosto ob pojavu urinske inkontinence prenehajo s telesnimi aktivnostmi, ker jim je uhajanje urina zelo moteče.

    Dobro bi bilo tudi, da bi v naših šolah pri telesni vzgoji uvedli vaje za utrjevanje mišic medeničnega dna, kot je to uvedeno v tujini, da se naše hčere in vnukinje nekoč ne bi rabile spopadati s to nadlogo.

    Bolnicam z urinsko inkontinenco se odsvetuje dvigovanje težjih bremen, saj s tem slabšajo moč mišic medeničnega dna, ki so pri ženskah skorajda vedno glavni krivec za nastanek urinske inkontinence.

    Poznamo stresno, urgentno in mešano inkontinenco. V manjši meri še obstajajo druge diagnoze, ki so posledica tudi drugih bolezenskih stanj. Urinsko inkontinenco pa je v današnjem času mogoče zelo uspešno zdraviti ali vsaj omiliti.

    Stresna urinska inkontinenca

    Pri stresni urinski inkontinenci nam voda uide ob kašljanju, kihanju, smehu, dvigovanju bremen ali pri hoji po stopnicah ali hribu navzdol. Zato se imenuje tudi obremenilna inkontinenca in nima nobene zveze s psihičnim stresom, s katerim ženske vse prevečkrat povežejo pojav stresne urinske inkontinence. Je med ženskami najpogostejša, saj prizadene kar polovico žensk in je najlaže ozdravljiva.

    Zdravi se na konservativen način s Keglovimi vajami in stimulacijami, na voljo pa imamo tudi tako imenovani TVT operativni poseg, pri katerem operater pod sečnico vstavi nenapetostni vaginalni trak iz sintetičnega materiala, ki kadar je potrebno, med naporom pri katerem pride do povečanega pritiska v trebušni votlini tudi zagotavlja učinkovito zaporo sečnice tako, da nam voda ne uide.

    Velja pa poudariti, da se s TVT operativnim posegom odpravi SAMO stresna urinska inkontinenca. Uspešnost posega je od 85 do 97 odstotna. Poseg traja največ pol ure in se ga lahko opravi v lokalni, splošni ali področni anesteziji, bolnice pa pri nas v Sloveniji zapustijo bolnišnico naslednji dan po posegu, drugje v svetu jo lahko zapustijo že isti dan.

    Bolnicam se svetuje, da prve tri mesece po operativnem posegu ne opravljajo težjega fizičnega dela, da se trak popolnoma globinsko zaraste in tako uspešno služi svojemu namenu več let. Prihaja namreč do tega, da bolnice že kar kmalu po uspešno opravljenem posegu začnejo z vsakodnevnimi dejavnostmi in tako izničijo uspešnost operativnega posega. Zdravniki pri tej vrsti urinske inkontinence običajno najprej uvedejo konservativen način zdravljenja, če ta ni uspešen pa izvedejo TVT operativni poseg.

    Urgentan urinska inkontinenca

    Urgentna urinska inkontinenca je po mojem mnenju najhujša, saj nam lahko voda nenadzorovano uide kjer koli in kadar koli, tudi na poti do stranišča, prisotno je pogosto siljenje na vodo. S to vrsto urinske inkontinence se sooča 35 odstotkov žensk. Te bolnice imajo tudi sindrom kljuke, kar pomeni, da gredo na stranišče na primer pred odhodom od doma še enkrat za zanesljivost, čeprav so pred tem že izpraznile mehur.

    V mestu ali kraju, kamor gredo imajo nagledana vsa stranišča in njihova prva pot na novi lokaciji vodi na stranišče, pa če ga potrebujejo ali ne. Praviloma se gibljejo samo tam, kjer je stranišče pri roki.

    Urgentna urinska inkontinenca se zdravi na konservativen način s Keglovimi vajami, stimulacijami, z zdravili, ki jih vedno predpiše zdravnik! in s treningom mehurja, ki ga delamo tako, da ob prvem alarmu za stranišče preprosto ne gremo na stranišče in tako postopno podaljšujemo čas uriniranja tako, da začnemo normalno urinirati na 3 do 4 ure.

    Bolnicam svetujem, da naj ob prvem alarmu prekrižajo noge sede ali stoje, nato naj močno stisnejo mišice medeničnega dna in tako ostanejo nekje 1 minuto, kajti to je čas, ko bi naj siljenje na vodo tudi ponehalo in svetujem, da naj ne gredo na stranišče tudi za ceno tega, da jim voda uide, kajti običajno uide majhna količina urina.

    Po mojih lastnih izkušnjah se da mehur ob pomoči zdravil zelo uspešno strenirati tako, da uboga nas in ne me njega, v dveh do treh tednih, če smo zelo pridne. Priporoča se tudi, da večji del tekočine popijemo v dopoldanskem času, popoldan manj, po 20. uri pa naj ne bi pile tako, da ponoči ne treba vstajati in hoditi na stranišče.

    Pred odhodom na spanje vedno izpraznimo mehur, in če gremo spat okoli 23. ure, moramo z mehurjem imeti mir vsaj do 5. ali 6. ure zjutraj. Priporočam tudi, da tekočino pijemo po požirkih in ne pol litra naenkrat, kajti potem bomo v kratkem času morale na stranišče. Seveda je pri zdravljenju urgentne urinske inkontinence zelo pomembna prehrana.

    Izogibati se je treba vsaki hrani, ki dražeče vpliva na mehur, močnim začimbam, čebuli, česnu, kavi, kakavu, čokoladi, pravemu in zelenemu čaju ter diuretičnim pijačam in alkoholu, še posebej pivu. Pomembna je tudi telesna teža.

    Mešana urinska inkontinenca

    Tretja najpogostejša diagnoza je mešana urinska inkontinenca pri kateri sta združeni stresna in urgentna urinska inkontinenca.

    Mešana urinska inkontinenca se zdravi običajno najprej na konservativen način (opisan zgoraj) in z zdravili. Če se zdravnik odloči, da najprej izvede operativni del zdravljenja in s tem odpravi stresno urinsko inkontinenco, se drugi del urgentne inkontinence VEDNO zdravi na konservativen način.

    Pred začetkom zdravljenja urinske inkontinence pa moramo najprej opraviti laboratorijske preiskave urina Sanford, da izključimo morebitno vnetje mehurja, ki nas lahko tudi pripelje v urgentno inkontinenco. V primeru vnetja mehurja za čas zdravljenja le tega opustimo izvajanje Keglovih vaj in stimulacij. Paziti moramo tudi, da imamo noge vedno tople, in da nas ne zebe.

    Ozdravljene bolnice ne rabijo nosit vložkov oziroma predlog, so pa inkontinenčni vložki oziroma predloge narejeni iz povsem drugih materialov kot menstrualni vložki in se jih dobi na naročilnico. Inkontinenčne predloge so napolnjene s posebno snovjo, ki vpija urin in ne oddaja vonja, menstrualni vložki pa ne vpijajo urina in niso prava pomoč za blažitev inkontinenčnih težav.

    Higiena

    Pri inkontinenci je treba vzdrževati tudi redno higieno. Še zlasti pri urgentni inkontinenci, je inkontinentne predloge treba menjavati vsaj na 8 ur, po potrebi tudi pogosteje, da preprečimo uroinfekte in vnetje kože. Kožo je treba vzdrževati tudi s kozmetičnimi pripomočki za ta namen, saj nam voda, ki je pri negi prav tako ne smemo zanemariti, izsuši kožo.

    Inkontinenca blata

    Omeniti velja tudi inkontinenco blata, katera prizadene 5 odstotkov celotne populacije, vendar v večji meri prizadene ženske. Prvi znaki za inkontinenco blata so: občasno ali trajno uhajanje vetrov ali blata. Vzroki za nastanek le te so številni, najpogostejši pa okvara mišice zapiralke ob porodu, nesreči, ob kirurškem posegu ali tudi zaradi okvare živčevja, ki oživčuje mišico zapiralko.

    Inkontinenco blata zdravimo prav tako kot urinsko inkontinenco s Keglovimi vajami, stimulacijami in z zdravili, prav tako, je pomembna prehrana s katero uravnavamo odvajanje blata. Če je mišica zapiralka pretrgana pa izvedejo operativni poseg pri katerem jo zašijejo.

    Uhajanje blata lahko omilimo z analnimi čepi, ki so za enkratno uporabo in je lahko v črevesu do 12 ur, to pa je čas, ko se lahko brez težav odpravimo po opravkih, na izlet, kopanje itd., saj preprečuje tudi širjenje neprijetnih vonjav in tako pomembno izboljša kakovost življenja.

    Napisala: Lorena Meglič